Mansarda: vroče poleti, mraz pozimi

Regulacija temperature v mansardi je še posebej težavna, saj vse površine razen tal mejijo na zunanjost. Največjo površino ima strop oziroma streha, ki je pri klasičnih strehah v naklonu predstavlja celo večjo površino kot je sama površina tal stanovanja. Prav zato je izjemno pomembno, da izvedemo ustrezno izolacijo stropa oziroma strehe, saj nam to zagotavlja ugodno bivanje in velike prihranke pri ogrevanju in hlajenju za celo življenjsko dobo stanovanja.

 

Pri odločitvi kako pravilno izvesti izolacijo strehe moramo upoštevati sledeče principe:

 

Prezračevanje strehe oziroma izvedba zračnega mostu

 

Zračni most ali zračni kanal imenujemo sloj zraka med kritino in izolacijo. Izvedemo ga tako, da po nosilni konstrukciji vzdolžno (med slemenom in kapom) položimo letve največkrat dimenzije 5 x 8 cm, na njih pa pritrdimo nosilne letve v ustreznem razmaku za posamično kritino in n ata način ustvarimo sloj zraka med kritino in izolacijo. Poleti na soncu se kritina lahko segreje tudi do 80 in več stopinj, toplota se akumulira v kritini (predvsem to velja za glinene in betonske kritina) in prodira v smeri notranjosti proti izolaciji. Sloj zraka v zračnem kanalu se ob stiku s kritino segreje, topel zrak pa se zaradi vzgona dviga proti slemenu in zapusti streho, istočasno pa v kapu strehe vstopa nov hladnejši zrak. Na ta način se velik del toplote iz kritine odvede v okolje in niti ne pride do stika z izolacijo kar zagotavlja da izolacija lažje opravlja svoje delo. Zračni most deluje zelo podobno kot zunanje žaluzije, ki zagotavljajo da sonce segreva lamele žaluzij, ohranja okna v senci in posledično preprečujejo vdor toplote v prostor. Več o vlogi zračnega mostu si preberite na povezavi.

 

Ustrezna izolativnost

 

Izolativnost dosežemo z dovoljšno debelino vgrajene izolacije. Magične izolacije, ki bi s samo par centimetri zagotovila ustrezno izolativnost, ne obstajajo. Poznamo ogromno vrst izolacijskih materialov, najpogostejši so steklena volna, kamena volna, EPS (Stiropor), XPS (Stirodur) in lesena vlakna. Generalno gledano, so toplotne izolativnosti vseh naštetih materialov podobne (toplotne prevodnosti so od 0,027 – 0,040 W/mK), imajo pa različne gostote in sposobnosti akumuliranja toplote ter posledično fazni zamik. Po sodobnih standardih je potrebno zagotoviti skupno toplotno prevodnost manjšo od 0,14 W/m2K, kar dosežemo večinoma z vgradnjo skupaj cca. 30 cm izolacije nad med in pod nosilno konstrukcijo. Več na povezavi.

 

Zagotoviti dovoljšen fazni zamik prehoda toplote

 

O faznem zamiku prehoda toplote kot kriteriju za izbiro ustrezne izolacije se pri nas govori šele zadnjih par let. V splošnem fazni zamik pomeni koliko časa potrebuje vročina (ali mraz) da se prebije skozi debelino izolacije. Torej, poleti se kritina segreje že takoj po sončnem vzhodu in začne svojo pot proti notranjosti. Če ima izolacija le malo faznega zamika (npr. 4 ure), pomeni da moramo že okoli poldneva vklopiti klimo. Če pa izolacijski ovoj ustrezen fazni zamik (npr. 14 ur) pa toplota prebije v notranjost šele zvečer, takrat pa sonce že zaide, ni več toplotnega pritiska in se vročina iz izolacije vsaj delno vrne v okolje, čez noč pa odda večino svoje toplote navzven. Fazni zamik je povezan z gostoto uporabljene izolacije (višja gostota bolje je) in specifično toploto materiala. Med materiali imajo najboljši fazni zamik izolacije iz lesenih vlaken. Več na povezavi.