Difuzijska odprtost

Na internetu se dosti piše in govori o difuzijski odprtosti gradbenih materialov in gradbenih konstrukcij. Velikokrat so ti termini napačno uporabljeni in zlorabljeni v komercialne namene, zato bomo poskušali objektivno predstaviti kaj dejansko so prednosti, a tudi pomanjkljivosti difuzijske odprtosti materialov.

 

Za opis difuzijske odprtosti uporabljamo grško črko µ in določa kako vodna para iz zraka prehaja preko posamičnega materiala. Izolacije in tudi drugi gradbeni materiali imajo zelo različne vrednosti in jih razvrstimo od difuzijsko zaprtih (imenovanih tudi parne zapore) do difuzijsko odprtih (paroprepustnih).

 

Ko voda izhlapeva nastaja vodna para, ta pa se raztopi v zraku. Toplejši kot je zrak, več vodne pare lahko vsebuje in obratno. Za vsako temperaturo lahko izmerimo in določimo največjo količno vlage, ki jo zrak še lahko vpije, fizikalni termin je nasičenost oziroma 100% vlažnost. Torej če nasičenemu toplemu vlažnemu zraku znižamo temperaturo se bo presežna vlaga izločila kot kondenz.

 

Zakaj pravzaprav govorimo o difuzijski odprtosti?

 

Dejstvo je, da je kvaliteta bivanja zelo povezana z vsebnostjo vodne pare v prostoru. Količina vodne pare je odvisna od mnogih dejavnikov – koliko ljudi je v prostoru, kuhanje, pranje, vsebnost pare v zunanjem zraku pri prezračevanju in podobno – in se lahko hitro spreminja. Najenostavneje jo je ustrezno regulirati če pustimo vodni pari da se vpija v obodno konstrukcijo (zunanja stena, streha) in tako regulira dnevna nihanja. To je v osnovi razlog da izvajamo difuzijsko odprte konstrukcije. A če pustimo pari da nekontrolirano prosto prehaja skozi konstrukcijo tvegamo da izloči (pre)velika količina kondenza, ki lahko povroči poškodbe konstrukcije, plesen in druge nevšečnosti, zato je zelo pomembno da pri gradnji upoštevamo izračune točke kondenzacije ter vgradimo ustrezne materiale v ustreznem zaporedju.

 

Po definiciji je vsaka konstrukcija, iz katere izhaja vsa vlaga, ki vanjo vstopa, difuzijsko odprta. Difuzijsko odprta konstrukcija je tista, skozi katero vlaga prehaja na tak način, da ne poškoduje konstrukcije in da se morebitna zaostala vlaga posuši v toplejšem delu leta. Difuzijsko odprta stena ni pogojena z določenimi materiali ampak bolj z zaporedjem slojev materialov, ki imajo vsak svoje specifične fizikalne lastnosti, od tega je najpomembnejša prepustnost na prehod vodne pare µ . Pravilna sestava obodnih ploskev je taka, da je z notranje strani manj paroprepustna kot z zunanje. Navadno se priporoča, da je zunanji sloj vsaj 3 krat bolj paroprepusten kot notranji, topli sloj. To velja za vse ploskve, ki mejijo na zunanji zrak (zunanja stena, streha). Izjema je le ravna topla streha, tam je z notranje strani primernejša parna zapora namesto parne ovire, a o tem kdaj drugič.

 

Alternativa difuzijsko odprte gradnje je difuzijsko zaprta konstrukcija (npr. klasična betonska gradnja s stiroporjem za izolacijo) ki ne vpija vodne pare in za normalno bivanje zahteva konstantno prezračevanje in umetno reguliranje vlage v prostoru. Najboljša primerjava difuzijsko odprte in zaprte gradnje je kakor nositi goretex jakno ali neprepusten anorak. 

 

Ne smemo pa mešati termina difuzijska odprtost in prepustnost za prehod zraka oziroma zrakotesnost. Difuzijsko odprta stena ne sme prepuščati zraka – mora biti zrakotesna, prepušča (kontrolirano) lahko le vodno paro. Stavba mora vedno biti zrakotesna, saj če se zrak prosto premika preko konstrukcije oziroma izolacije ima to dve negativni posledici: nabiranje kondenza in zmanjšana izolativnost materiala. Ne glede na način gradnje, mora objekt vedno biti zrakotesen in to ne glede ali gradimo difuzijsko bolj ali manj odprto stavbo.