Vsi vemo, da mrzel zrak lahko vsebuje precej manj vlage kot topel zrak. To je najbolj razvidno poleti, ko iz hladilnika vzamemo hladno pijačo in se na njej nabirajo kapljice vode – kondenza. To je posledica stika toplega zunanjega zraka z mrzlo steklenico, kar ohladi zrak in se iz njega izloči odvečna vlaga. Če gledamo prerez zunanje stene ali strehe v zimskem času, imamo na notranji strani konstrukcije normalno bivalno temperaturo, na zunanji pa precej nižjo in posledično tudi nižjo zračno vlažnost.
V naravi je pravilo, da se vse izenačuje, torej od tam kjer je nečesa več gre proti tam kjer je tega manj, torej tako toplota kot zračna vlaga prodirata iz toplega proti hladnemu. Zaradi postopnega ohlajanja toplega vlažnega zraka pri prehodu skozi konstrukcijo bo ta v neki točki dosegel tako imenovano nasičenost z vlago in začel kondenzirati.
Prav ta fizikalni pojav je razlog za dva različna pristopa k gradnji: difuzijsko zaprta in difuzijsko odprta gradnja. Že od pradavnine so ljudje gradili z naravnimi materiali, ki so praviloma bolj ali manj paro prepustni. A do sredine prejšnjega stoletja ni bilo zahteve po energijski učinkovitosti gradnje, saj strošek energije (po navadi drv) ni bil velik.
