PARNE OVIRE IN ZAPORE

Vsi vemo, da mrzel zrak lahko vsebuje precej manj vlage kot topel zrak. To je najbolj razvidno poleti, ko iz hladilnika vzamemo hladno pijačo in se na njej naberejo kapljice vode - kondenza. To je posledica stika toplega zunanjega zraka z mrzlo steklenico, kar ohladi zrak in se iz njega izloči odvečna vlaga.
Če gledamo prerez zunanje stene ali strehe v zimskem času, imamo na notranji strani konstrukcije normalno bivalno temperaturo, na zunanji pa precej nižjo in posledično tudi nižjo zračno vlažnost. V naravi je pravilo, da se vse izenačuje, torej od tam kjer je nečesa več gre proti tam kjer je tega manj, torej tako toplota kot zračna vlaga prodirata iz toplega proti hladnemu. Zaradi postopnega ohlajanja toplega vlažnega zraka pri prehodu skozi konstrukcijo bo ta v neki točki dosegel tako imenovano nasičenost z vlago in začel kondenzirati.

Prav ta fizikalni pojav je razlog za dva različna pristopa k gradnji: difuzijsko zaprta in difuzijsko odprta gradnja. Že od pradavnine so ljudje gradili z naravnanimi materiali, ki so praviloma bolj ali manj paro prepustni. A do sredine prejšnjega stoletja ni bilo zahteve po energijski učinkovitosti gradnje, saj strošek energije (po navadi drv) ni bil velik. Z urbanizacijo prebivalstva in podražitvijo energentov pa se je to spremenilo in vgrajevati so se začele vse večje količine oziroma debeline izolacije. Ker izkušenj in znanja o difuzijsko odprtih konstrukcijah z veliko izolacije še ni bilo, je poslal nov standard da se enostavno na notranji strani konstrukcije vgradi parna zapora kot na primer PVC folija. Parna ovira popolnoma preprečuje prehod vlage v konstrukcijo in problem kondenziranja je bil rešen. Ta rešitev pa je prinesla s seboj tudi negativno posledico - z uporabo parne zapore se je močno spremenila oziroma poslabšala kakovost bivanja in bivalne klime, saj ni bilo več akumulacije vlage v stenah, ki bi regulirala vlago v prostoru.
Šele koncem 20. stoletja je gradbena stroka dovolj raziskala tovrstne konstrukcije in postavila nove standarde, da lahko z gotovostjo projektiramo difuzijsko odprte, visoko izolirane konstrukcije. Da bi tovrstna konstrukcija dobro delovala, pa ne potrebuje parne zapore ampak parno oviro. Razlika med eno in drugo je kot že razvidno iz besede: zapora popolnoma preprečuje prehod, ovira pa le ovira, torej kontrolirano prepušča. Poenostavljeno pravilo o določanju parne ovire v konstrukciji je, da je razmerje med uporom na prehod vodne pare (Sd vrednost) med notranjo oblogo in zunanjo oblogo 5 proti 1.
Prav zaradi različnih materialov na zunanji strani, poznamo tudi celo paleto različnih parnih ovir in zapor, ki se med seboj razlikujejo po Sd vrednosti. Pri običajnih lesenih skeletnih gradnjah, kjer se ma zunanji strani uporabi paro prepustna leseno vlaknena plošča, praviloma uporabimo parno oviro z Sd vrednostjo med 3 in 6 m. Za ostale konstrukcije pravilno parno oviro določimo z izračunom točke kondenziranja.

Parne ovire in zapore


Primerjava tehničnih podatkov

ProduktSd vrednostTežaOdpornostNatezna trd.
EKO Natur6,45 m180 g/m2 m80-100 kN480 N / 50 mm
AIRSTOP Parna ovira 18 m270 g/m2 m250 kN200 N / 50 mm
AIRSTOP 15001.500 m270 g/m2 m440 kN440 N / 50 mm
Cenik