Razlika med oviro in zaporo je očitna že iz imena: zapora preprečuje kakršen koli prehod vodne pare dočim ovira to prepušča ampak kontrolirano in v manjših količinah.

Izbira ustrezne folije je odvisna od tega kaj želimo doseči. V kolikor vgradimo stekleno ali kameno volno ali pa celo EPS med leseno konstrukcijo, presežek vodne pare, ki nastaja v toplotni izolaciji zaradi ohlajanja zraka nase avtomatično vpija lesena konstrukcija, saj les vlago prosto sprejema in oddaja, prej omenjeni materiali pa ne, oziroma zelo malo. Z vgradnjo parne zapore preprečimo, da bi para iz prostora prehajala v izolacijo ali v konstrukcijo in tam potencialno kondenzirala. Slaba stran te rešitve je, da vlaga ostaja v prostoru zaradi česar je potrebno prostor tudi večkrat prezračevati, sama relativna vlažnost zraka v prostoru pa bolj niha, kot če bi vgradili parno oviro. V kolikor smo med leseno konstrukcijo vgradili naravno (organsko) izolacijo, pa se presežek vodne pare porazdeli tako na toplotno izolacijo kot tudi na leseno konstrukcijo. Naravni materiali lahko sprejmejo v primerjavi z umetnimi in anorganskimi materiali veliko več vodne pare. Zato lahko brez težav vgradimo parno oviro in omogočimo prehod vodne pare skozi konstrukcijo. Istočasno pa se lahko toplotna izolacija v zimskem času suši tudi navznoter, zato je relativna vlažnost zraka v prostoru bolj konstantna, prostore pa je potrebno manj prezračevati.

Poenostavljeno pravilo o določanju parne ovire v konstrukciji je, da je razmerje med uporom na prehod vodne pare (Sd vrednost) med notranjo oblogo in zunanjo oblogo 5 proti 1. Prav zaradi različnih materialov na zunanji strani, poznamo tudi celo paleto različnih parnih ovir in zapor, ki se med seboj razlikujejo po Sd vrednosti. Pri običajnih lesenih skeletnih gradnjah, kjer se ma zunanji strani uporabi paropropustna leseno vlaknena plošča, praviloma uporabimo parno oviro z Sd vrednostjo med 3 in 6 m. Za ostale konstrukcije pravilno parno oviro določimo z izračunom točke kondenziranja.

Ostali nasveti