Bivanje v leseni gradnji
November 23, 2020
Obnova stare kamnite hiše
December 23, 2020

Difuzijska odprtost in zrakotesnost

Na internetu se dosti piše in govori o difuzijski odprtosti gradbenih materialov in gradbenih konstrukcij. Velikokrat so ti termini napačno uporabljeni in zlorabljeni v komercialne namene, zato bomo poskušali objektvino predstaviti kaj dejansko so prednosti a tudi pomankljivosti difuzijske odprtosti materialov.

Ne smemo pa mešati termina difuzijska odprtost (odprtost na prehod vodne pare) in prepustnost za prehod zraka. Difuzijsko odprta stena ne sme prepuščati zraka, prepušča (kontrolirano) lahko le vodno paro. Stavba mora vedno biti zrakotesna, saj če se zrak prosto premika preko konstrukcije oziroma izolacije ima to dve negativni posledici: nabiranje kondenza in zmanjšana izolativnost materiala. Torej, ne glede na način gradnje, mora objekt vedno biti zrakotesen in to ne glede ali gradimo difuzijsko bolj ali manj odprto stavbo. Po definiciji je vsaka konstrukcija, iz katere izhaja vsa vlaga, ki vanjo vstopa, difuzijsko odprta. Difuzijsko odprta konstrukcija je tista, skozi katero prehaja vlaga na tak način, da prehod vlage ne poškoduje konstrukcije in da se morebitna zaostala vlaga posuši v toplejšem delu leta (vir).Torej, difuzijsko odprta stena ni pogojena z materiali ampak bolj z zaporedjem slojev materialov, ki imajo vsak svoje specifične fizikalne lastnosti, od tega najpomembneša prepustnost na prehod vodne pare. Pravilna sestava obodnih ploskev je taka, da je z notranje strani bolj parozaporna kot z zunanje. Navadno se priporoča, da je zunanji sloj vsaj 3 krat bolj paroprepusten kot notranji, topli sloj. To velja za vse ploskve, ki mejijo na zunanji zrak (zunanja stena, streha). Izjema je le ravna topla streha, tam je z notranje strani primernejša parna zapora namesto parne ovire, a o tem kdaj drugič.

Novogradnje

Odločitev o uporabi različnih materialov zavisi od načina uporabe. Pri novogradnjah, kjer imamo možnost natačno kontrolirati vstop vlage v konstrukcijo (mogoča je izvedba ustrezne kvalitetne hidroizolacije temeljev oziroma temeljne plošče), se lahko prosto odločamo katere materiale bomo uporabili – paroprepustne ali paroneprepustne – in temu prilagodimo sestave konstrukcij. V zadnjem času s porastom lesene difuzijsko odprte gradnje smo večinoma sprejeli, da je bivanje v takem objektu bolj prijazno od difuzijsko zaprte gradnje ter se večinoma strinjamo, da je difuzijska odprtost če že ne nujno potrebna pa vsaj zelo dobrodošla tako pri novogradnjah kot tudi pri sanacijah starih objektov, kjer vlaga je ujeta v konstrukciji lahko velik problem.

Obnove starih objektov

Pri obnovi starih stavb, kjer hidroizolacija ni bila narejena ali je bila slabo izvedena, je zelo pomembno, da uporabimo difuzijsko odpre materiale, ki omogočijo da se vlaga izsuši na zunanji strani konstrukcije. Če se vlaga ne more izločiti, se lahko pojavijo plesni in druge nadloge, ki lahko poškodujejo konstrukcijo ter ustvarjajo nezdravo bivalno okolje. Veliko je primerov pri obnovi starih zidanih hiš, ki so z obnovo dobile novo fasado in nova zrakotesna okna, a se je na notranji strani začela pojavljati plesen. To se dogodi zaradi napačno izvedene obnove oziroma izbire materialov: ko zračna vlaga prodira skozi zidove se ohlaja in v neki točki kondenzira. Pred izvedbo fasade je kondenz počasi izhlapel proti zunanji strani, ko pa se ga je zaprlo z difuzijsko zelo zaprtim materialom (kot npr. polistriren) pa ni mogel izhlapeti, ampak je ostal in se nalagal v steni. Rezultat so lahko plesen, madeži vlage na notranji strani in podobno.
Avtorji, ki pišejo o difuziji velikokrat operirajo z (včasih preveč) strokovnimi termini in oznakami kot npr. µ vrednost in Sd vrednost (upor difuzije vodne pare preko materiala), vendar nam ti podatki brez občutnejšega poglabljanja v fiziko ne povedo prav veliko. Prav zato lahko dostikrat razni proizvajalci in dobavitelji drugih materialov zatrjujejo, da med naravnimi lesenimi materiali in »klasičnimi« materiali kot na primer polistiren ni občutnejše razlike. Prav zato smo pripravili kratek video, ki dokazuje nasprotno, rezultate pa lahko preverite sami z enostavnim eksperimentom. Pravijo da slika pove tisoč besed.

A vendar, niti paroprepustni materiali niso vsemogočni in ne rešujejo problema vlage v konstrukciji brezpogojno. Še vedno je najpomembnejše pravilno projektiranje in kvalitetna izvedba. Ne glede na način gradnje velja pravilo, da mora paroprepustnost naraščati od znotraj proti zunaj. Uporabimo lahko različne parne ovire, od folij (na bazi papirja ali plastike) in plošč (OSB, mavčnokartonske, mavčnovlaknene ipd.) pa do različnih ometov (ilovnati, glineni, apneni), vsak ima svoje lastnosti in različno paroprepustnost. Pomembno je, da ni prekinjena, da so vsi stiki prelepljeni in da so sloji proti zunanjosti vedno bolj paroprepustni. Povprečna 4 članska družina odda v zrak stanovanja približno 12 l vode dnevno, v času celotne kurilne sezone naneseto skupaj približno 3 m3. Le manjši del, ca. 2 % do 5 % vlage prehaja skozi konstrukcijo, večino pa jo je še vedno potrebno odvesti s prezračevanjem.

Ne smemo mešati termina difuzijska odprtost (odprtost na prehod vodne pare) in prepustnost za prehod zraka.