Na internetu se dosti piše in govori o difuzijski odprtosti gradbenih materialov in gradbenih konstrukcij. Velikokrat so ti termini napačno uporabljeni in zlorabljeni v komercialne namene, zato bomo poskušali objektvino predstaviti kaj dejansko so prednosti a tudi pomankljivosti difuzijske odprtosti materialov.
Ne smemo pa mešati termina difuzijska odprtost (odprtost na prehod vodne pare) in prepustnost za prehod zraka. Difuzijsko odprta stena ne sme prepuščati zraka, prepušča (kontrolirano) lahko le vodno paro. Stavba mora vedno biti zrakotesna, saj če se zrak prosto premika preko konstrukcije oziroma izolacije ima to dve negativni posledici: nabiranje kondenza in zmanjšana izolativnost materiala. Torej, ne glede na način gradnje, mora objekt vedno biti zrakotesen in to ne glede ali gradimo difuzijsko bolj ali manj odprto stavbo.
Po definiciji je vsaka konstrukcija, iz katere izhaja vsa vlaga, ki vanjo vstopa, difuzijsko odprta. Difuzijsko odprta konstrukcija je tista, skozi katero prehaja vlaga na tak način, da prehod vlage ne poškoduje konstrukcije in da se morebitna zaostala vlaga posuši v toplejšem delu leta
(vir).Torej, difuzijsko odprta stena ni pogojena z materiali ampak bolj z zaporedjem slojev materialov, ki imajo vsak svoje specifične fizikalne lastnosti, od tega najpomembneša prepustnost na prehod vodne pare. Pravilna sestava obodnih ploskev je taka, da je z notranje strani bolj parozaporna kot z zunanje. Navadno se priporoča, da je zunanji sloj vsaj 3 krat bolj paroprepusten kot notranji, topli sloj. To velja za vse ploskve, ki mejijo na zunanji zrak (zunanja stena, streha). Izjema je le ravna topla streha, tam je z notranje strani primernejša parna zapora namesto parne ovire, a o tem kdaj drugič.