Bivanje v leseni gradnji - Arting
Je lesena gradnja dražja od klasične?
November 4, 2020
Difuzijska odprtost in zrakotesnost
November 25, 2020

Bivanje v leseni gradnji

Pri sodelovanju izvedbe projektov lesene gradnje si želimo ustreči in uresničiti sanjam naročnika, te pa so pogosto opremljene s premalo informacij.

To temo nam je predlagal naš naročnik, ki načrtuje gradnjo lesenega podstrešja. Zato smo se odločili, da v posameznih objavah poskusimo prikazati prednosti in možnosti bivanja v leseni gradnji. Odločitev za vrsto gradnje, ki bo posledično določala kvaliteto bivanja v domu in vas obdaja vsak dan, je vaša odločitev. Prav zato velja pred končno odločitvijo zbrati dovolj informacij o prednostih in slabostih različnih načinov gradnje.  V spodnjem članku podajamo vsebino časopisa Dnevnik , Lesena gradnja: skeletna ali iz brun – drugi del.

Lepljenci

Ko govorimo o brunaricah, je treba omeniti tudi hiše iz lepljencev. Razlika je v tem, da je klasična brunarica zgrajena iz navadnih brun (torej bolj ali manj neobdelane hlodovine), dočim masivne lesene hiše iz lepljenega lesa uporabljajo lesene elemente proizvedene iz manjših lesenih kosov (lahko različnih debelin), ki se jih medsebojno zlepi v določeno standardno debelino in dolžino, montira pa se jih na popolnoma enak način kot bruna. Ker so to tovarniško narejeni elementi so zunanje in notranje stene praviloma popolnoma ravne, dodatna izolacija ni potrebna, sistemi vezave med gradniki pa so praviloma okrepljeni in najmanj dvojni ali celo trojni (pero in utor). Tako zlepljene elementi (bruna) so optimalno ravni,  zaradi dobre vezave in lepljenja praktično ne more priti do razpok, poleg tega pa je izdelava lepljencev tudi bolj prijazna do lesa saj ni nujna uporaba le najkvalitetnejših dreves oziroma hlodov, ampak lahko uporabimo katerikoli del zdravega lesa.

Gre za enega najbolj kvalitetnih sistemov lesenih hiš, ki ga pri nas uspešno prodajajo večinoma le tuji proizvajalci, kot sta najbolj poznana Honka ali Finlog. Imamo pa v Sloveniji tako možnosti in zmogljivosti za izdelavo lepljencev in hkrati tudi stroje za elektronsko voden razrez CMC, ter, kar je najpomembnejše, dovolj znanja za izdelavo takih objektov.

Masivne stene in izolacija

Poglejmo pa še zelo pomemben podatek o potrebni debelini brun. Povprečna debelina zunanje stene iz masivnega lesa mora znašati približno 210 do 240 milimetrov, da je izpolnjena zahtevana vrednost U-vrednosti manj kot 0,60 W/m²K. Obstajajo sicer razlike med ravnimi in okroglimi bruni, vendar niso posebno velike. Tako z različnimi debelinami dosežemo naslednje U-vrednosti ( RB – ravna bruna, OB – okrogla bruna): RB 70 – 1,46, RB 95 – 1,15, RB 120 – 0,96, RB 145 – 0,81, RB 207 – 0,60, OB 130 – 0,99, OB 150 – 0,88, OB 170 – 0,80, OB 190 – 0,73, OB 210 – 0,67, OB 230 – 0,60.

Standardi v zvezi z izolacijskimi lastnostmi sten se skladno smernicam EU o energijski učinkovitosti novogradenj zaostrujejo, kar pomeni, da se mora tudi debelina oziroma masivnost sten ustrezno povečevati, to pa pomeni višje končne cene. Zato proizvajalci hiš iz masivnega lesa ponujajo tudi izvedbe iz manj masivnih (tanjših) zunanjih sten ter dodatno izolacijsko oblogo na notranji strani zunanjih sten z izolacijskim polnilom, največkrat z izolacijo iz lesenih vlaken kot na primer lesena volna ali leseno vlaknene plošče. 5 centimetrov debela izolacija pri debelini bruna 70 milimetrov zmanjša toplotno prehodnost na 0,56, 10 centimetrov debela izolacija pa na 0,36 W/m²K.

Skeletna gradnja

In sedaj skeletna gradnja. Skeletna konstrukcija je način gradnje lesenih stavb, po katerem se najprej postavi samonosno leseno ogrodje nakar se prostor med konstrukcijo zapolni z izolacijo. Danes tako gradijo tudi nekateri montažni graditelji, ki najprej postavijo skelet, potem pa hišo počasi zapirajo. Toda s tradicionalno skeletno gradnjo je taka gradnja samo v daljnem sorodstvu.

Preprostejša skeletna gradnja se je uveljavila že v 17. stoletju, ko so gradili z nosilnimi stebri in potem nanje nabili opaž iz desk, lesena konstrukcija pa je že takrat imela dodatne podporne ročice (pante). S takšno konstrukcijo so gradili manjše lope in drvarnice, etnološko pa so najbolj znani čebelnjaki. Zahtevnejša skeletna gradnja se je v Sloveniji uveljavila v prvi polovici 19. stoletja.

Sestavljena je iz vogalnih stebrov (soh), ki imajo v liniji po vsej višini izdolbene utore, v katere so med dve sohi vodoravno vgrajene debelejše deske (plohi). Stebri so praviloma hrastovi, plohi pa so bili ponekod hrastovi, drugod pa zaradi cenejše gradnje bukovi. Na Gorenjskem in Dolenjskem ter v Zasavju so te stene okrepili še z mrežo tramičev. Ta je zagotovo zanimiva tudi zaradi sistema “sam svoj mojster”, kar je morda še posebno zanimivo za gradnje manjših objektov kot so prizidki, garaže in lope.

Tesar izdela ustrezno močno konstrukcijo, ki se jo takoj pokrije s strešniki, potem pa se počasi zapirajo zunanje in notranje stene. Sistemi so različni, ločijo pa se predvsem v tem ali so paroprepustni (difuzijsko odprti) ali ne (difuzijsko zaprti). Tako lahko na zunanji strani in notranji strani namestite OSB-plošče in nanje namestite klasično fasado (EPS in fasadni omet), polbruna, lesene plohe, najboljšo rešitev pa sigurno predstavljajo leseno vlaknene fasadne plošče, ki so paroprepustne istočasno pa imajo dobro izolativnost ter odličen fazni zamik prehoda toplote.

Sistem stene

Oglejmo si sedaj sistem zunanje stene. Za notranjo oblogo, ki je lahko opaž ali mavčno-kartonska plošča, namestite parno zaporo ali oviro in potem izolacijo. Sledi zunanji sloj in končni sloj. Odločite o uporabi parne zapore ali parne ovire je odvisna od paroprepustnosti zunanjega sloja. Ta način gradnje je dokaj preprost in hiter, ki ga lahko izvedete sami. Če vam bodo objekt gradili mojstri, bodite pozorni, da bo parna zapora res kakovostno in zrakotesno položena. Če bodo v njej luknje, se bo v obodu pojavil kondenz in tedaj vas bo glava bolela več mesecev, ne le en dan.

Lahko pa uporabite tudi parno oviro, a je v tem primeru treba graditi v sistemu prezračevane fasade. Objekt z finalno zunanjo paroneprepustno ali slabo prepustno oblogo je pametno zgraditi tako, da diha če gre za zunanjo leseno steno, kamnito, stekleno ali pa celo kovinsko oblogo. Princip je preprost, uporabljajo pa ga številni sodobni graditelji in arhitekti, v bistvu pa gre za sistem prepihovane (ali prezračevane) fasade. Sistem uporabljajo tako pri Trimovih kovinskih paroneprepustnih panelih, kot pri lesenih fasadah Riko hiš in steklenih fasadah, morali pa bi ga pri vseh zgradbah z notranjo izolacijo, kjer želimo dobiti za paro prepustno steno.

Sistem je preprost

Od noter navzven si sledijo mavčno-kartonska plošča, parna ovira, izolacija in vmes kovinski nosilci mavčno-kartonskih plošč, čez se vgradi paroprepustna folija ali lesenovlaknena sekundarna kritina, kot se sicer uporablja na strehah kot sekundarna kritina, sledi pa še zračni kanal, ki naj ima odprtine spodaj in zgoraj, da dosežemo zračenje (debelina odvisna od prezračevalnega toka in odprtin). Če bi bila ovira nameščena direktno na slabše prepusten material (kovina, les, steklo), bi nastajal kondenz, zato se investitorji, ki obvladajo fiziko, odločijo za zračni kanal. Tako lahko katerokoli fasado in objekt zgradite v sistemu difuzijsko odrtih sten.

Več o prednostih si poglej v članku Zakaj gradimo leseno?