Obnova mansarde Ljubljana
19 avgusta, 2020
Kako izbrati pravo izolacijo?
21 avgusta, 2020

Lesene izolacije uravnavajo vlago v prostoru

Izkoristimo prednosti lesa

Les kot gradbeni material se uporablja že tisočletja. Vseeno je na kateri konec sveta se odpravite vedno boste naleteli nanj. Njegova prednost je vsesplošna razpoložljivost, majhna poraba primarne energije in enostavna in hitra uporaba. In morda ravno zato, ker je v gradbeništvu prevečkrat napačno uporabljen, mu veliko ljudi ne zaupa. Raje gradijo z betonom, zidajo z opeko ali uporabljajo jeklo, saj imajo občutek, da so hiše trajnejše in trdnejše. Pa so res?

Čeprav imamo občutek, da les in voda ne gresta najbolje skupaj, je bil les od vedno material za gradnjo bark, saj se ob pravilni gradnji lahko zanesemo nanj tudi za več kot 100 let. Ko pride do požara se jeklo stopi ali zmehča in opeka razpoka, les sicer lahko pogori, če ni pravilno dimenzioniran in vgrajen, ampak po zadnjih raziskavah so lepljeni leseni nosilci varnejši od kovinskih ali betonskih. In kakor koli že gledamo na izbiro materialov pri gradnji, težko najdemo zidano hišo brez lesenega ostrešja. Torej ni vprašanje ali je les primeren ali neprimeren material, mu zaupati ali ne, temveč ali smo les pravilno in kvalitetno obdelali ter vgradili. Življenjska doba lesa je odvisna od načina njegove uporabe. Če les primerjamo z opeko ali betonom hitro ugotovimo, da sta opeka in beton bistveno bolje odporna na vlago kot les, zato ni tako pomembno s čim jih obdamo. Pri gradnji lesenih hiš, pa je to ključnega pomena.

Praviloma imamo v hiši večji del leta višjo temperaturo zraka, kot je zunaj. Topel zrak sprejme več vodne pare kot hladen. Ker v hiši tudi dihamo, likamo, peremo, sušimo, ipd., sami povečujemo vlažnost zraka v prostoru. Zaradi višje temperature notranjega zraka od zunanjega, se ustvari tudi drugačen pritisk zraka v stavbi kot je zunaj. Ta tlačna razlika povzroči, da topel zrak išče luknje v ovoju stavbe, da bi izenačil zunanji tlak. Posledično topel vlažen zrak prehaja skozi obodne konstrukcije zunanje stene ali strehe, pri tem se ohladi, presežek vodne pare pa kondenzira.
Kondenzna voda oziroma kondenzat, ki pri tem nastane, je za leseno konstrukcijo sicer bolj nevaren kot za beton ali opeko, a vendar je največja prednost lesa ravno v tem, da se brez posledic lahko vlaži in suši. Konstrukcijski les vsebuje celo do 18% vlage, vendar kljub temu pravimo, da je zračno suh. Prevelika vlažnost lesa privede do plesnobe in gnilobe, kar lesu odvzame njegovo trajnost in trdnost. Prav zato zato je zelo pomembno s čim ga obdamo.

Umetni materiali (EPS, XPS, PE in Alu folije) ter anorganski materiali (kamena in steklena volna) lahko vodno paro prepuščajo, ne morejo pa je sprejeti. Posledično nastajajo kondenzni sloji, ki zmanjšujejo izolacijsko sposobnost materiala, saj vplivajo tako na toplotno prevodnost materiala kot tudi na dimenzijsko stabilnost - posedanje izolacije. V kolikor taki materiali obdajajo leseno konstrukcijo tvegamo, da bo odvečno vlago nase prevzela lesena konstrukcija. Če pa leseno konstrukcijo obdamo z izolacijskimi materiali na osnovi lesa (lesno vlaknene plošce, lesena volna, vpihana lesena ali celulozna izolacija) omogočimo, da se presežek vlage porazdeli na vse materiale enakomerno.

V okviru veljavnih predpisov je potrebno pred izvedbo narediti izračun gradbene fizike s čimer se računsko preverja ustreznost konstrukcij glede na presežek vodne pare. Nemogoče je izračunati količino kondenzata, ki nastane zaradi netesnosti parnih zapor ali ovir. Vsi programi za preračunavanje predpostavljajo 100% natančnost izvedbe brez lukenj in špranj v parni oviri oziroma zapori - kot da bo vgrajenih npr. 100 m2 parne zapore/ovire v enem kosu, to pa je skoraj nemogoče. Poskusi so pokazali, da že 1 mm špranja v parni zapori/oviri lahko prepusti do 1000 (tisoč !!) krat več vodne pare kot pokažejo izračuni, ki upoštevajo idealno vgradnjo parne ovire.

Preprečimo prekomerno navlaževanje lesenih konstrukcij

V zadnjem času se vse bolj uporablja difuzijsko odprta gradnja. Le ta se od difuzijsko zaprte loči v tem, da se vgrajuje namesto parnih zapor parne ovire. Veliko ljudi ne loči med eno in drugo, ampak kot že samo ime pove zapora ne prepušča vlage, dočim ovira samo ovira (zavira) prehod in ga ne preprečuje. Z uporabo parne ovire namenoma dovolimo, da zrak prehaja skozi celotno površino parne ovire pri čemer načrtno omogočimo manjše količine vlage v konstrukciji. Kljub temu skozi parne ovire še vedno prehaja nekajkrat manj zraka, kot skozi netesne stike (luknje) parnih zapor. Kot vemo se največkrat vgrajujejo parne zapore ali ovire ravno pri lesenih konstrukcijah, kot na primer v praktično vseh konstrukcijah izoliranih streh. Večina streh, predvsem pri zidanih hišah, nima vgrajene primerno suhe lesene konstrukcije, saj se veliko uporablja svež rezan les, ki je poln vode. Z vnosom dodatnih količin vode za izdelavo estrihov in ometov leseno konstrukcijo še dodatno obremenimo z vlago. Tako skozi parne ovire ali netesne stike parnih zapor prehaja dodatna vlaga v izolacijski material. V kolikor je le ta umeten ali anorganski, ne more v zadostni meri sprejeti odvečne vlage, zato se ta začne kopičiti v leseni konstrukciji in posledično prihaja do razvoja plesni, ki uničuje tako les kot izolacijski material.

Z vgradnjo organskih lesenih izolacij omogočimo, da se vodna para porazdeli na večjo površino, hkrati pa je lesenim izolacijam dodana borova sol, ki preprečuje nastanek plesni. Tudi za leseno konstrukcijo je priporočljivo, da za zaščito uporabimo premaze na osnovi borove soli (Borosol, ipd.). Le ta poleg zaviranja razvoja plesni zavira tudi proces gorenja, saj v stiku z ognjem tvori kristalino, ki onemogoča dotok kisika.