Pišite nam:Pokličite nas:
 


Za pomoč nas lahko za vse informacije pokličete na
01 366 31 36 ali nam pišete na info@arting.si.

PARNE OVIRE IN ZAPORE

Vsi vemo, da mrzel zrak lahko vsebuje precej manj vlage kot topel zrak. To je najbolj razvidno poleti, ko iz hladilnika vzamemo hladno pijačo in se na njej naberejo kapljice vode - kondenza. To je posledica stika toplega zunanjega zraka z mrzlo steklenico, kar ohladi zrak in se iz njega izloči odvečna vlaga.


Če gledamo prerez zunanje stene ali strehe v zimskem času, imamo na notranji strani konstrukcije normalno bivalno temperaturo, na zunanji pa precej nižjo in posledično tudi nižjo zračno vlažnost. V naravi je pravilo, da se vse izenačuje, torej od tam kjer je nečesa več gre proti tam kjer je tega manj, torej tako toplota kot zračna vlaga prodirata iz toplega proti hladnemu. Zaradi postopnega ohlajanja toplega vlažnega zraka pri prehodu skozi konstrukcijo bo ta v neki točki dosegel tako imenovano nasičenost z vlago in začel kondenzirati.


Prav ta fizikalni pojav je razlog za dva različna pristopa k gradnji: difuzijsko zaprta in difuzijsko odprta gradnja. Že od pradavnine so ljudje gradili z naravanimi materiali, ki so praviloma bolj ali manj paroprepustni, a do sredine prejšnjega stoletja nikoli ni bilo zahteve po energijski učinkovitosti gradnje, saj strošek energije (ponavadi drv) ni bil velik. Z urbanizacijo prebivalstva in podražitvijo energentov pa se je to spremenilo in vgrajevati so se začele vse večje količine izolacije. Ker izkušenj in znanja o difuzijsko odprtih konstrukcijah z veliko izolacije še ni bilo, je poslal nov standard da se enostavno na notranji strani konstrukcije vgradi parna zapora, ki preprečuje prehod vlage v konstrukcijo in problem kondenziranja je bil rešen. A z uporabo tega načina gradnje se je močno spremenila kakovost bivanja in klime, saj ni bilo več akumulacije vlage v stenah, ki bi regulirala vlago v prostoru.


Šele koncem 20. stoletja je gradbena stroka dovolj raziskala tovrstne konstrukcije in postavila nove standarde, da lahko z gotovostjo projektiramo difuzijsko odprte, visoko izolirane konstrukcije. Da bi tovrstna konstrukcija dobro delovala, pa ne potrebuje parne zapore ampak parno oviro. Razlika med eno in drugo je kot že razvidno iz besede: zapora popolnoma preprečuje prehod, ovira pa le ovira, torej kontrolirano prepušča. Poenostavljeno pravilo o določanju parne ovire v konstrukciji je, da je razmerje med uporom na prehod vodne pare (Sd vrednost) med notranjo oblogo in zunanjo oblogo 5 proti 1.


Prav zaradi različnih materialov na zunanji strani, poznamo tudi celo paleto različnih parnih ovir in zapor, ki se med seboj razlikujejo po Sd vrednosti. Pri običajnih lesenih skeletnih gradnjah, kjer se ma zunanji strani uporabi paroprepustna leseno vlaknena plošča, pravilma uporabimo parno oviro z Sd vrednostjo med 3 in 6 m. Za ostale konstrukcije pravilno parno oviro določimo z izračunom točke kondenziranja.


Parne ovire in zapore